martes, 12 de noviembre de 2013

"" "" Dva moža .... ženska ......... Tri tišine .. ""

ŽAL za napake prevod tega BLOG

"" "" Dva moža .... ženska ......... Tri tišine .. ""

Ko pride noč in tišina daje mir z občutki,
pomislite na oddaljenosti me straši, kot da nisem nikoli ponovno srečali
, da je veličastna in lepa ura greš, kjer preden videli uro,
zdaj ne more videti moje oči, ampak z Mislil sem spomnim .. si odletel v lava zemljišč, kjer je zemljišče barvo ... črna zelena zapustijo naše ceste corredoiras in Svetega podjetje, puščave in tam, kjer je bilo pričakovati gobe .... da bi rez .... jim poljub, in tvoja prisotnost ne bo in ne bom videl svojega telesa. bom zbudil na višjih hribov in sonce bo toplo prvi, ampak da ne boste našli naše kostanja ali vonj castiñeiros, Zadnji slišim ljudi, ki vedo, ki živi v prvem koraku pa boste le senca tega, kar smo bili in še vedno so. Moja kava in ni kul s klimatsko mimogrede, ohladimo mojo vnemo ... moje oči spet vidim, da ženska skrivnost me je pripeljal , ampak ponoči, ko je Luna hladen zrak vlažen Galicija, in Sonce nam daje občutek, kako lepa je dežela naših prednikov .... ... tukaj v tem majhen kotiček izliva, kjer je Marija Solino zaklical v nebesa in Maria de la Manta je zdelo, da povem otrokom "" ".... ali pa pojdi nazaj spat" " tu, kjer stare zimske poplave poalladas stopljeno,se spomnim mojih stari prijatelj in imate ta pomnilnik ......... Kot tiste morskih levov na morje iskali življenje, moraš ven iz mesta, logotip, daleč ... in morda ... boleče let .. . , toda od tu ... in jaz njega in hrepenenje bo zapomnil .... Želim , da nekdo verjame, drugi jo ljubi bolj in drugi verjame, da si zasluži prvo. Dva moža z žensko ... obrodila sadove prijateljstvo sčasoma pa si izbral nič, ker si ubil staro strel v notranjosti, in pitje kave kot danes se spomnim, in tudi izgleda lepo .... v zgodovini človeštva je bilo smrtnih žrtev po žensko med dvema Kingdoms . Vendar smo klepetal z vami, medtem ko je kava vre, "Vem, da si želijo več od vas ..." .... "da gre .... ste prišli prvi .... " in pozdrav v slovo do druge kave, govori pa v tišini, da moški ne govori .. kako zelo te pogrešam!


"""" Dos hombres.... una mujer ......... tres silencios..""

Cuando la noche llega y el silencio da paz a los sentimientos,
pensar en tu lejanía me aterra como si nunca más volviera tu encuentro
que verte pasar majestuosa y bella por donde antes te veía al acecho,
no pueden ahora verte mis ojos, aunque con el pensamiento, te recuerdo..

Volaste a las tierras de lava donde la tierra tiene el color ... negro
dejando nuestras verdes corredoiras y los caminos de la Santa Compaña, desiertos
y allí, donde las setas te esperaban .... de que siendo cortadas ....
les diera un beso, ya no verán tu presencia y yo no veré tu cuerpo.

Despertarás en montañas más altas y el Sol te calentará primero,
pero ahí no encontrarás nuestras castañas ni el olor de los castiñeiros,
más moderna la gente escucharás que desconocen quien vive en el primero
pero tu paso una sombra solo será de lo que aquí eras y sigues siendo.

Mi café ya no se enfriará con el aire que al pasar, enfriaba mi celo ...
mis ojos no volverán a ver aquella hembra que misterio me trajeron
pero en las noches de los húmedos aires gallegos, donde la Luna tiene frío
y el Sol nos hace sentir lo bella que es la tierra de nuestros abuelos ....

...aquí, en este pequeño rincón de la Ría, donde María Soliño clamaba al Cielo
y María de la Manta parecía decirle a los niños """ dormir .... o vuelvo  ""
aquí, donde las viejas riadas de invierno en poalladas se fundieron,
te recuerdo mi vieja amiga y en ese recuerdo.....te poseo ....

Como aquellos lobos marinos que salían a la mar buscando el sustento,
saliste del Pueblo en rápido, lejano ... y tal vez ... doloroso vuelo ...
pero desde aquí... él y yo te recordamos y en la añoranza .... te queremos
que uno cree que el otro la ama más y el otro cree que la merece primero.

Dos hombres por una mujer ... dieron fruto a una amistad con el tiempo
pero tu a ninguno escogiste porque una vieja patada te mató por dentro,
y tomando café como hoy te recordamos y hasta parece bello ....
que en la Historia de la Humanidad muertes hubo por una mujer entre dos Reinos.

Sin embargo nosotros charlamos de ti, mientras el café está hirviendo,
"yo sé que te quería más a ti..." ...." que va .... tu llegaste primero ...."
y un saludo al despedirnos hasta que en otro café, de ti hablemos
pero en el silencio donde los hombres no hablan..¡¡¡ cuanto te echo de menos!!

No hay comentarios:

Publicar un comentario