domingo, 12 de febrero de 2017

Kako se pripravi, ko beseda sliši ...?

Posvečena HIŠI-MUZEJA naslovom "MANGALLONA" v Cangas de Morrazo-Pontevedra-ŠPANIJI (amangallona@gmail.com~~HEAD=pobj) in
Ustvarjalec in režiser CAMILO CAMAÑO Gestido,
http://mangallona.blogspot.com.es
camanoxestido@gmail.com

                Kako se pripravi, ko beseda sliši ...?

Pogovoru s Camilo Caamaño Gestido KJE ART
Potegnejo v svojo pot, da bodo priding naši ljudje

Sedenje na belega kamna marmor Green Mountain
in on se ima za spremljevalca do bližnjega ECO pesnik,
medtem ko je slikar upošteva kristalno vodo iz Ria
Ti imajo na lepo sliko v tvoji glavi, tiho klepetali.

Brez primerjav, lahko umetnost in Art imajo več vrednosti
Beseda ko zapusti dušo, ki poosebljajo češke sladke ščetke
dejal Pesnika, ker menim, da je 2 + 2 = 4, pod Nebesi in Zemljo
ker kaj tvoji glavi ... plazme so odvisne od tega, kdo vidi.

Verjetno je tako star pesnik, ampak kot si vrgel sliši zvoke
Eko slišiš enako in na enak način po vsej Zemlji,
z mojim slikarstva ... sem dobil, da ravne črte Curven ...
morje pridruži veter ... glede na ustvarjeni drug.

Slikar -¡¡¡ ne razumem !!! Ljubim, ker če sem ji povedal, da Poetisa
Pisal je o moji deželi ... «in kjer se skrivajo ... ste zaskrbljeni presenečeni"
medtem ko vi, barve sledi v zaobljenih linij v Wind Surf
plavajoče bosi, v upanju, da razumejo, kaj prihaja iz vaše duše.

Ne slikam, da mi me razumel, ampak z iskanjem
med črno ali belo silhuetami, med valjanjem zelena in
Red Lines, ki jih je v mojih mislih ljubezni meče, ker
Ljubezen ali sovraštvo odvisno od tega, kar vidite počutim.

"Rekel si mi pesem svoje zemlje," kjer se skrije ... "
več Povedal vam bom o drugi lepo žensko, ki sedi na sedežu vlaka
V oknu, ki poustvarjen svoje telo; med spanjem se zdi, da misliš ...
 ... Pet poljubi ustnice pričakujejo njeno bolno srce ne.

Jasno -¡¡¡ Painter ... !!! On je spanje ženska in se zdi, da je lepo ...
Pesnik -¡¡¡Que so naivni, ker to ni tisto, kar je moj čopič poustvari ...
za mene so preproste sanje, ker tudi če mislite, da ji je spal,
je še Mountain buden in nikoli ni bila proč.

Usoda je videti le kot ljubezen in poljubi loči jih ne
To bo zelo lepo, kar ste rekli Pintor vendar pa se bo odražalo samo umetnost
sadje oblika in Silent, ki sladko, glej sliko
ko sem vrgel sam v veter, ki na Eco, me vrača.

Pesnik, sem slikal za sebe in moje tople ščetke so kot za vas
luči toplo svetlobo na polno luno noči, ampak poglej
Tudi njihova ljubezen, ko je mrzel veter zbudi moj Amada
Za umetnost bo vedno z vami, barve Art krtač ali besedo zvoke.

potem -Sigamos Slikar, kar kaže na vaše platno in I
na Eco Plains občutki hranimo
Čeprav nihče ne razume, v naših mislih
ker ljubezen je enaka bodisi v Word ali krtačo, ki jih izraža.
Z afecto.- Eugenio Tievo Parcero

DEDICADA A LA CASA-MUSEO “A MANGALLONA” DE CANGAS DE MORRAZO-PONTEVEDRA-ESPAÑA ( amangallona@gmail.com ) Y A
SU CREADOR Y DIRECTOR  CAMILO CAMAÑO GESTIDO,
http://mangallona.blogspot.com.es
camanoxestido@gmail.com

                ¿Cómo se dibuja cuando la PALABRA suena…?

CONVERSANDO CON CAMILO CAAMAÑO GESTIDO DONDE EL ARTE
BROTA EN SU FORMA DE SER ENORGULLECIENDO NUESTRO PUEBLO

Sentados sobre la Piedra Blanca de Mármol de la verde Montaña
y teniendo como acompañante del Poeta al cercano ECO,
mientras que el pintor observa las cristalinas aguas de nuestra Ría
que inspiraban un bello cuadro en su mente, plácidamente charlaban.

-Sin hacer comparaciones, el Arte como Arte tal vez tenga más valores
la Palabra cuando sale del Alma que lo Bohemio plasmado con dulces pinceles
-decía el Poeta- pues considero que 2+2=4 bajo el Cielo y la Tierra
mientras que lo que de tu mente plasmas… dependerá de quien lo vea.

-Posiblemente sea así, viejo Poeta, pero mientras tu lanzas sonidos al sonidos
al Eco que se escuchan igual y  de la misma manera en toda la Tierra,
con mi Arte de Pintar… consigo que las Rectas se Curven…
que el Mar se una al Viento… según cada uno las recree.

-¡¡¡ No lo entiendo Pintor!!! porque si yo Amo se lo digo a ella cual Poetisa
escribió en mi Tierra… “y allí donde te escondes… ansiosa te sorprendo”
mientras tú, trazas colores en Rectas Curvadas, en Vientos de Olas
flotando descalzas,  esperando que entiendan lo que sale de tu Alma.

-Yo no pinto para que a mí me entiendan sino para que busquen
entre las negras o blancas siluetas, entre Onduladas Verdes y
Rojas Rectas, lo que a su mente mi Amor les proyecta, pues
Amor u Odio verán dependiendo de lo que por mí sientan.

-Tú me hablaste de un Poema de tu Tierra, “allí donde te escondes…”
más yo te hablaré de otra mujer bella, sentada en el asiento de un tren
que sobre la ventana su cuerpo recrea; dormida parece pensar…mientras
 sus labios… cinco besos esperan que a su enfermo corazón no llegan.

-¡¡¡ Está claro Pintor…!!! es una mujer dormida y  parece ser bella…
-¡¡¡Que ingenuo eres Poeta pues no es eso lo que mi brocha recrea …
para mí son  simples Sueños pues aunque tú la creas dormida,
ella continua despierta y la Montaña no pasa ni ella se aleja.

Solo es el Destino que ve como el Amor les separa y los besos no llegan
-será muy bonito lo que dices Pintor pero tu Arte plasmado solo será
fruto de la forma de quien en Silencio y Dulcemente, tu cuadro vea
mientras, yo lo lanzo al Viento que sobre el Eco, me  viene de vuelta.

-Poeta, yo pinto para mí y mis cálidas brochas son como para ti
cálidas luces de luz en las noches de Luna Llena, pero lucen
también su Amor cuando el frío Viento a mi Amada despierta
pues el Arte siempre será Arte lo pintes con brochas o la Palabra suena.

-Sigamos entonces Pintor, plasmando sobre tu lienzo y yo
sobre el Eco de las Praderas los sentimientos que guardamos
aunque nadie los entienda, en el interior de nuestra mente
porque Amar es igual sea en la Palabra o la brocha que los expresa.
Con afecto.- Eugenio Tievo Parcero

No hay comentarios:

Publicar un comentario