"" Skrivanje ... občutki ... "" "
Sedenje med čudne obraze ... Vidim, da počasi čas, kratki,
organi pridejo in gredo, in z njimi skrite molk
, da nič ni tisto, kar so, če ne pokažejo svoje krike ...
morda ne vedo razbrati njihova šibka ... občutki.
Nasmejani prenesti ali določijo svoje oči, kadar jih veter piha,
tako kot sova iz vaše podružnice, popolnoma obrne njegov vrat
in roke bo videti niti miš ... ali majhen zajec,
vendar bomo leti, skriva naša čustva.
obrazi, ki pripelje nazaj spomine, spomnim ničesar od njih mladi
nastajajo številke pred menoj, prenese v tišini
, kot dnevi mimo, tako spomine drugih časih ,
sem se včasih sprašujem, če en dan sem se počutil, čustva.
Tako sem zaprl vrata mojega starega in samotne jame ...
ne delim svoje ... skrite želje ....
delita ... Ukradla sem sanje ...
in dobro, samo jaz sem gospodar mojih čustev.
Včasih se počutim nostalgično, ko je moj um prišel spomine
iz časov, sam ptice požgečkal
ampak ko po manjka ... so se dvignile rane ...
zakaj ne želim nikomur odkriti ... moja čustva.
Plus, moram priznati, da ko se zimske noči,
in po mojem jami prodoru vlažno hladno in malo dežja ...
ko je mrzel veter pronica skozi razpoke in doseže moje kosti,
v tem času, bi rad govoril ... moja čustva.
Kateri no odejo ali štedilnik pregnati mraz, ki ga imam ...
ampak, če ste bili z mano ... poljub, roke se dotikajo mojega telesa,
topel in mrzel veter prinesel nežno toplino mojih kosti
deliti svojo samoto ... in govoriti o svojih občutkih.
... Ampak imam toliko strahu ...! Raje imam mrzle zime,
ne da bi kdo posluša kot Pogrešam manjka objem ... poljub ...
ker je škoda večja, ko me je spet zamudil ... tudi ljubim ...
in dobro, samo jaz, v moji tišini, boste morali poslušati ... moja čustva.
organi pridejo in gredo, in z njimi skrite molk
, da nič ni tisto, kar so, če ne pokažejo svoje krike ...
morda ne vedo razbrati njihova šibka ... občutki.
Nasmejani prenesti ali določijo svoje oči, kadar jih veter piha,
tako kot sova iz vaše podružnice, popolnoma obrne njegov vrat
in roke bo videti niti miš ... ali majhen zajec,
vendar bomo leti, skriva naša čustva.
obrazi, ki pripelje nazaj spomine, spomnim ničesar od njih mladi
nastajajo številke pred menoj, prenese v tišini
, kot dnevi mimo, tako spomine drugih časih ,
sem se včasih sprašujem, če en dan sem se počutil, čustva.
Tako sem zaprl vrata mojega starega in samotne jame ...
ne delim svoje ... skrite želje ....
delita ... Ukradla sem sanje ...
in dobro, samo jaz sem gospodar mojih čustev.
Včasih se počutim nostalgično, ko je moj um prišel spomine
iz časov, sam ptice požgečkal
ampak ko po manjka ... so se dvignile rane ...
zakaj ne želim nikomur odkriti ... moja čustva.
Plus, moram priznati, da ko se zimske noči,
in po mojem jami prodoru vlažno hladno in malo dežja ...
ko je mrzel veter pronica skozi razpoke in doseže moje kosti,
v tem času, bi rad govoril ... moja čustva.
Kateri no odejo ali štedilnik pregnati mraz, ki ga imam ...
ampak, če ste bili z mano ... poljub, roke se dotikajo mojega telesa,
topel in mrzel veter prinesel nežno toplino mojih kosti
deliti svojo samoto ... in govoriti o svojih občutkih.
... Ampak imam toliko strahu ...! Raje imam mrzle zime,
ne da bi kdo posluša kot Pogrešam manjka objem ... poljub ...
ker je škoda večja, ko me je spet zamudil ... tudi ljubim ...
in dobro, samo jaz, v moji tišini, boste morali poslušati ... moja čustva.
"" Ocultando ... los sentimientos ..."""
Sentado entre caras extrañas ... veo pasar el lento tiempo,
cuerpos que vienen y van y con ellos ocultos, sus silencios
que nada es lo que son cuando no muestran sus lamentos...
tal vez, ni ellos saben descifrar sus tenues ... sentimientos.
Sonríen al pasar o fijan sus miradas a donde les sopla el viento,
como el búho que desde su rama, gira por completo su cuello
y en su mirar no se le escapa ni un ratón... ni un pequeño conejo,
pero a nosotros se nos van los años, ocultando nuestros sentimientos.
Caras que traen recuerdos, jóvenes de ellos nada recuerdo
van formando las figuras que ante mí, pasan en silencio
como pasan los días, sin dejar recuerdos de otros tiempos,
que aveces me hacen dudar si algún día sentí, sentimientos.
Por eso, cierro la puerta de mi vieja y solitaria cueva ...
para no compartir mis más ... ocultos deseos ....
que de tanto compartirlos... me robaron mis sueños ...
y así, solo yo, soy dueño y señor de mis sentimientos.
Aveces, siento nostalgia cuando a mi mente, llegan recuerdos,
de tiempos que pajarillos cosquilleaban mis adentros
pero cuando después faltaron ... llagas en ellos crecieron ...
por eso no quiero que nadie descubra ... mis sentimientos.
Más, debo reconocer que cuando llegan las noches de invierno,
y en mi cueva penetran fríos húmedos y algún aguacero ...,
cuando el frío viento por las grietas se cuela y llega a mis huesos,
en esos momentos, quisiera hablarte ... de mis sentimientos.
Que no hay manta ni estufa que expulse el frío que tengo ...
pero si tuviera a mi lado...un beso, una mano tocando mi cuerpo,
el frío sería cálido y el viento traería suave calor a mis huesos
para compartir tu soledad... y hablarte de mis sentimientos.
Pero...¡¡¡ tengo tanto miedo...!!! que prefiero el frío del invierno,
sin que nadie escuche cuanto en falta añoro un abrazo... un beso ...
porque el daño es más grande cuando vuelve a faltarme...un te quiero...
y así, solo yo, en mi silencio, escucho cuanto te necesitan...mis sentimientos.
cuerpos que vienen y van y con ellos ocultos, sus silencios
que nada es lo que son cuando no muestran sus lamentos...
tal vez, ni ellos saben descifrar sus tenues ... sentimientos.
Sonríen al pasar o fijan sus miradas a donde les sopla el viento,
como el búho que desde su rama, gira por completo su cuello
y en su mirar no se le escapa ni un ratón... ni un pequeño conejo,
pero a nosotros se nos van los años, ocultando nuestros sentimientos.
Caras que traen recuerdos, jóvenes de ellos nada recuerdo
van formando las figuras que ante mí, pasan en silencio
como pasan los días, sin dejar recuerdos de otros tiempos,
que aveces me hacen dudar si algún día sentí, sentimientos.
Por eso, cierro la puerta de mi vieja y solitaria cueva ...
para no compartir mis más ... ocultos deseos ....
que de tanto compartirlos... me robaron mis sueños ...
y así, solo yo, soy dueño y señor de mis sentimientos.
Aveces, siento nostalgia cuando a mi mente, llegan recuerdos,
de tiempos que pajarillos cosquilleaban mis adentros
pero cuando después faltaron ... llagas en ellos crecieron ...
por eso no quiero que nadie descubra ... mis sentimientos.
Más, debo reconocer que cuando llegan las noches de invierno,
y en mi cueva penetran fríos húmedos y algún aguacero ...,
cuando el frío viento por las grietas se cuela y llega a mis huesos,
en esos momentos, quisiera hablarte ... de mis sentimientos.
Que no hay manta ni estufa que expulse el frío que tengo ...
pero si tuviera a mi lado...un beso, una mano tocando mi cuerpo,
el frío sería cálido y el viento traería suave calor a mis huesos
para compartir tu soledad... y hablarte de mis sentimientos.
Pero...¡¡¡ tengo tanto miedo...!!! que prefiero el frío del invierno,
sin que nadie escuche cuanto en falta añoro un abrazo... un beso ...
porque el daño es más grande cuando vuelve a faltarme...un te quiero...
y así, solo yo, en mi silencio, escucho cuanto te necesitan...mis sentimientos.
No hay comentarios:
Publicar un comentario