Med cestah .... in trnova poti ...!!
Utopim glas ... ampak želijo, da moje pisanje pero,
mislim, da ne ... Sanje in moji spomini še vedno iščejo,
ceste razširi moje korake ... Več najdem pot,
Prižgal sem svoje temne noči z Luceros ljubi sije,
jaz pa sem .... in konec dneva ... več iti ... Pridem nazaj ....
in neham po nesreči premakniti nogo ... ampak hočem več ... Ne morem ...
kot če izjava moje pismo ... ne bo ostal prostor, kjer poljub
in veter mojega nesrečnega dogodka prinesla le oblaki .. da ... Puščava
, ne da bi bil ljubljen ... ko me nekdo ljubi ... moje telo se utaplja,
kolikor je pogledal moje strani ... sem odstranil stol, ko sem sedel v njem. Ker je bil rojen človek, Bog nas prikrajšani za ta Don, ki Poet želite, da ga imajo , ker je v svojo modrostjo zapustil žensko Pesmi lepoto svojega telesa , ampak ponoči ...Soledad .... Vedno je njegov ujetništvu in njegova ljubezen, le spomini in zato nikoli ne bo pesnik, ki se lahko izražajo čutnost pesmi, kot so bili poslani .. Poet ljubezni Mary .. reči samo eno ... "Ljubim te ..." človek ne more dati sladkost in radost užitka, da nočni črk pesnika nočnega Gloria ... Pesmi ovije svoje goreč in nezaželeno poljubi, niti gloom zmede I LOVE YOU in I LOVE Poet Slonokoščenoželite skriti ... Kot ljubezni .... je skrit v njegovem telesu ... "danes ... jutri pa ... če boš samo ti bo spomin" ali balade pesnika AME , ki piše iz te daljne dežele ....vendar smo bili pri srcu, da jih imate. , spomnil nekaj pesmi, ki, razen kot jaz tebe, in ne more, včasih Tango Fado ne smemo pozabiti, da Amalia ripper ostane v njegovem glasu ... kot božanski spomin, in s tem, da je samo Poet ... če je rodil žensko ... in živi izraziti svoje poljubi, kot ženska ... ljubeč bog najprej ustvaril svojega zemeljskega sanje ... Don ti ga dal, da moški jo imajo, in nikoli ne dosežejo ki .... dokler ne bomo klečeplastvo, ko ... "govoriti o tem ..." Več, želim si, da se utopi moj glas ... toda moje pero ... Ne dovolite moj um tiho in samo noč potemni mojo bolečino in moje strahove, ampak ko sem se zbudil spet ... Moja pota so prekriti s trnjem, za katere imam veliko za zaščito moje sanje .. ampak sem utrujena .. . in ko pesnik, ne nadzorujejo svoja čustva skrit, za razliko od pesnika, ki joka samo njegovo osamljenost ... ker je, .. ni našel vrnitev ... samota ... PoetOsamljenost je le otrok ... ko je njegova mati ni prišel nazaj .. in najslabše je, ko Poet ... želijo, da bi prekinil svojo pero in z njim ... zaduši ... ne samo tvoje telo! ...vendar je njegova duša in tako z njo ... ubiti vse, kar pesnico pero ... je lahko ....prebrati .... LEPO ...
mislim, da ne ... Sanje in moji spomini še vedno iščejo,
ceste razširi moje korake ... Več najdem pot,
Prižgal sem svoje temne noči z Luceros ljubi sije,
jaz pa sem .... in konec dneva ... več iti ... Pridem nazaj ....
in neham po nesreči premakniti nogo ... ampak hočem več ... Ne morem ...
kot če izjava moje pismo ... ne bo ostal prostor, kjer poljub
in veter mojega nesrečnega dogodka prinesla le oblaki .. da ... Puščava
, ne da bi bil ljubljen ... ko me nekdo ljubi ... moje telo se utaplja,
kolikor je pogledal moje strani ... sem odstranil stol, ko sem sedel v njem. Ker je bil rojen človek, Bog nas prikrajšani za ta Don, ki Poet želite, da ga imajo , ker je v svojo modrostjo zapustil žensko Pesmi lepoto svojega telesa , ampak ponoči ...Soledad .... Vedno je njegov ujetništvu in njegova ljubezen, le spomini in zato nikoli ne bo pesnik, ki se lahko izražajo čutnost pesmi, kot so bili poslani .. Poet ljubezni Mary .. reči samo eno ... "Ljubim te ..." človek ne more dati sladkost in radost užitka, da nočni črk pesnika nočnega Gloria ... Pesmi ovije svoje goreč in nezaželeno poljubi, niti gloom zmede I LOVE YOU in I LOVE Poet Slonokoščenoželite skriti ... Kot ljubezni .... je skrit v njegovem telesu ... "danes ... jutri pa ... če boš samo ti bo spomin" ali balade pesnika AME , ki piše iz te daljne dežele ....vendar smo bili pri srcu, da jih imate. , spomnil nekaj pesmi, ki, razen kot jaz tebe, in ne more, včasih Tango Fado ne smemo pozabiti, da Amalia ripper ostane v njegovem glasu ... kot božanski spomin, in s tem, da je samo Poet ... če je rodil žensko ... in živi izraziti svoje poljubi, kot ženska ... ljubeč bog najprej ustvaril svojega zemeljskega sanje ... Don ti ga dal, da moški jo imajo, in nikoli ne dosežejo ki .... dokler ne bomo klečeplastvo, ko ... "govoriti o tem ..." Več, želim si, da se utopi moj glas ... toda moje pero ... Ne dovolite moj um tiho in samo noč potemni mojo bolečino in moje strahove, ampak ko sem se zbudil spet ... Moja pota so prekriti s trnjem, za katere imam veliko za zaščito moje sanje .. ampak sem utrujena .. . in ko pesnik, ne nadzorujejo svoja čustva skrit, za razliko od pesnika, ki joka samo njegovo osamljenost ... ker je, .. ni našel vrnitev ... samota ... PoetOsamljenost je le otrok ... ko je njegova mati ni prišel nazaj .. in najslabše je, ko Poet ... želijo, da bi prekinil svojo pero in z njim ... zaduši ... ne samo tvoje telo! ...vendar je njegova duša in tako z njo ... ubiti vse, kar pesnico pero ... je lahko ....prebrati .... LEPO ...
¡¡¡¡¡¡¡¡¡ Entre caminos.... y espinosos senderos...!!!!!!!!!!
Ahogo mi voz ... pero mi pluma quiere seguir escribiendo,
no quiero pensar... y mis Sueños siguen buscando recuerdos,
caminos sobre mis pasos se extienden... más no encuentro mi sendero,
ilumino mis oscuras noches con amores de resplandecientes Luceros,
voy y voy .... y al final del día ... más que ir... de vuelta vengo ....
y me paro sin querer mover un pie... pero por más que quiero... no puedo ...
como si al pliego de mi carta ... no le quedara un espacio donde depositar un beso
y el viento de mis desdichas solo traen nubarrones.. siendo yo... un desierto
que sin haber sido amado... cuando alguien me ama... se ahoga mi cuerpo,
pues por mucho que busqué mi sitio...la silla me retiran cuando en ella me siento.
Habiendo nacido hombre, Dios nos privó de ese DON, cual Poeta desea tenerlo
pues ÉL, en Su sabiduría dejó a la mujer la belleza de los Poemas de su cuerpo
aunque en las noches... su Soledad.... sea siempre su cautiverio y su Amor, solo recuerdos
y por eso nunca existirá un Poeta que pueda expresar la sensualidad de un Poema,
como lo transmite La Poetisa del Amor... María.. con decir solo un ... " te quiero..."
ni puede el hombre dar la dulzura y el gozo del placer que las cartas nocturnas
de la Poetisa de la Noche Gloria... envuelve sus Poemas en ardientes y deseados besos,
ni la melancolía de la confusión entre el TE AMO y TE QUIERO que la Poetisa COTÉ
quiere ocultar ... cuanto Amor .... tiene escondido en el interior de su cuerpo ...
o las baladas de " hoy si ... pero mañana... solo serás un recuerdo" de la Poetisa AME
que nos escribe desde aquella tierra lejana .... pero nos cerca del corazón que le tenemos. ,
recordándonos unas Un Poema, otras como te amo y no puedo, otras un Tango
sin olvidar el desgarrador Fado que AMALIA dejó en su voz... como un divino recuerdo,
y así,, solo un Poeta lo es...si ha nacido mujer ... y vive para transmitirnos sus besos, pues siendo tu mujer... la primera amante que Dios creó de sus terrenales sueños... te dió ese Don que los hombres
nunca alcanzaremos a tenerlo y del cual.... hasta nos acobardamos cuando ..."hablas de eso ..."
Más, quiero ahogar mi voz ... pero mi pluma ... no deja mi mente permanecer en silencio
y solo la noche oscurece mi dolor y mis miedos, pero cuando despierto de nuevo ...
mis caminos se han cubierto de espinas, por mucho que tengo quien protege mis Sueños..
pero ya estoy cansado... y cuando el Poeta, no controla sus ocultos sentimientos,
a diferencia de la Poetisa que solo llora su soledad... porque él, .. no encontró el regreso ...
la soledad el Poeta... solo es la soledad del niño... cuando su madre no ha vuelto ..
y lo peor es cuando el Poeta... desea romper su pluma y con ello ...
ahogar...¡¡¡ no solo su cuerpo...!!! sino su Alma y así con ello ...
acabar con todo lo que de la pluma del Poeta ... puede ser.... al leerlo ....BELLO ...
no quiero pensar... y mis Sueños siguen buscando recuerdos,
caminos sobre mis pasos se extienden... más no encuentro mi sendero,
ilumino mis oscuras noches con amores de resplandecientes Luceros,
voy y voy .... y al final del día ... más que ir... de vuelta vengo ....
y me paro sin querer mover un pie... pero por más que quiero... no puedo ...
como si al pliego de mi carta ... no le quedara un espacio donde depositar un beso
y el viento de mis desdichas solo traen nubarrones.. siendo yo... un desierto
que sin haber sido amado... cuando alguien me ama... se ahoga mi cuerpo,
pues por mucho que busqué mi sitio...la silla me retiran cuando en ella me siento.
Habiendo nacido hombre, Dios nos privó de ese DON, cual Poeta desea tenerlo
pues ÉL, en Su sabiduría dejó a la mujer la belleza de los Poemas de su cuerpo
aunque en las noches... su Soledad.... sea siempre su cautiverio y su Amor, solo recuerdos
y por eso nunca existirá un Poeta que pueda expresar la sensualidad de un Poema,
como lo transmite La Poetisa del Amor... María.. con decir solo un ... " te quiero..."
ni puede el hombre dar la dulzura y el gozo del placer que las cartas nocturnas
de la Poetisa de la Noche Gloria... envuelve sus Poemas en ardientes y deseados besos,
ni la melancolía de la confusión entre el TE AMO y TE QUIERO que la Poetisa COTÉ
quiere ocultar ... cuanto Amor .... tiene escondido en el interior de su cuerpo ...
o las baladas de " hoy si ... pero mañana... solo serás un recuerdo" de la Poetisa AME
que nos escribe desde aquella tierra lejana .... pero nos cerca del corazón que le tenemos. ,
recordándonos unas Un Poema, otras como te amo y no puedo, otras un Tango
sin olvidar el desgarrador Fado que AMALIA dejó en su voz... como un divino recuerdo,
y así,, solo un Poeta lo es...si ha nacido mujer ... y vive para transmitirnos sus besos, pues siendo tu mujer... la primera amante que Dios creó de sus terrenales sueños... te dió ese Don que los hombres
nunca alcanzaremos a tenerlo y del cual.... hasta nos acobardamos cuando ..."hablas de eso ..."
Más, quiero ahogar mi voz ... pero mi pluma ... no deja mi mente permanecer en silencio
y solo la noche oscurece mi dolor y mis miedos, pero cuando despierto de nuevo ...
mis caminos se han cubierto de espinas, por mucho que tengo quien protege mis Sueños..
pero ya estoy cansado... y cuando el Poeta, no controla sus ocultos sentimientos,
a diferencia de la Poetisa que solo llora su soledad... porque él, .. no encontró el regreso ...
la soledad el Poeta... solo es la soledad del niño... cuando su madre no ha vuelto ..
y lo peor es cuando el Poeta... desea romper su pluma y con ello ...
ahogar...¡¡¡ no solo su cuerpo...!!! sino su Alma y así con ello ...
acabar con todo lo que de la pluma del Poeta ... puede ser.... al leerlo ....BELLO ...
No hay comentarios:
Publicar un comentario